Zahvaljujem se Pravni mreži za sicer nepodpisan odziv na mojo kolumno o Zakonu o RTV na Siolu. Z željo po nadaljevanju razprave pošiljam še svoj odgovor.

V odgovoru se pogosto sklicujem na obrazložitve, ki jih je v predlog zakona, poslan državnemu zboru, zapisala vlada kot predlagatelj, saj so ravno obrazložitve predlagatelja primarni vir za presojo namena zakona in tudi njegove ustavnosti.

1. Finančni nadzor

Lahko se strinjam s Pravno mrežo, da bo finančni odbor po zahtevani strokovnosti svojih članov bolj kompetenten od sedanjega nadzornega sveta. Težava je drugje. Novi zakon temu bolj kompetentnemu organu jemlje vsako možnost samostojnega odločanja. Zakaj, je jasno zapisano v obrazložitvi zakona – zato, da ne bi prihajalo do blokad pri odločanju. Po domače povedano, če svet RTV misli, da je s financami vse v redu, ne moremo zdaj nekim finančnikom dopustiti, da bi zaradi svojega drugačnega (in, kot pravi Pravna mreža, tudi bolj kompetentnega) mnenja ovirali delo in kalili mir na RTV.

Sklicevanje Pravne mreže, da bo nadzor nad poslovanjem RTV po novem opravljalo računsko sodišče, je navadna dimna zavesa. Računsko sodišče ima že sedaj vso pristojnost za revidiranje RTV, saj je RTV uporabnik javnih sredstev (1. točka 20. člena Zakona o RS) in opravlja javno službo (5. točka istega člena). Če ne verjamete, pobrskajte po spletni strani računskega sodišča in boste našli njihove revizije poslovanja RTV iz leta 2013 in 2011. Je pa potrebno vedeti, da se računsko sodišče samostojno odloča, koga bo v kakšnem letu revidiralo (25. člen Zakona o RS). Nadzor računskega sodišča torej nikakor ne pomeni rednega letnega nadzora, poleg tega pa, kot tudi vsi vemo, revizije računskega sodišča nimajo neposrednih pravnih učinkov. Kdor torej trdi, da je nadzor računskega sodišča pomembna novost novega zakona, bodisi ne pozna predpisov in prakse računskega sodišča bodisi se spreneveda ali celo namerno zavaja.

2. Programski svet

Glede nove sestave sveta RTV Pravna mreža tudi sama zapiše, da je kombinacij za sestavo veliko in da ta nikoli ni idealna, mora pa biti "konsistentna, premišljena in nearbitrarna". K temu bi dodal, da v obrazložitvi predloga zakona, ki ga je vlada poslala v državni zbor, najdemo veliko besedila o tem, zakaj sedanja sestava ni ustrezna (s čimer se je možno tudi strinjati), ni pa niti enega stavka utemeljitve, na kakšnem premisleku temelji predlog nove sestave. Ker predlog nove sestave sveta, ki je bil kasneje v državnem zboru še spremenjen, s strani predlagatelja zakona ni nikakor obrazložen, kaj šele utemeljen, gre pri njem prav za to, pred čemer Pravna mreža svari – za nekonsistentnost in arbitrarnost.

Tudi citat ustavnega sodnika Krivica, ki ga navaja Pravna mreža, je slabo izbran. Sodnik Krivic je zapisal, da bi morali biti kolegijski organi sestavljeni "iz predstavnikov vseh pomembnih političnih, svetovnonazorskih in družbenih skupin". Mislim, da je brez posebnega utemeljevanja povsem očitno, da nova sestava sveta RTV tega visokega merila sodnika Krivica ne dosega. Da ga ne dosega niti sedanja, pri tem za presojo smiselnosti nove rešitve seveda ni pomembno.

Glede moje trditve, da novi zakon ne zagotavlja nadzora nad poslovanjem in programom RTV, Pravna mreža v poskusu duhovitosti pravi, da "Šušteršič trdi, da varnostnik, ki varuje hišo, ne varuje tudi njene spalnice, saj spalnica v njegovem opisu del in nalog ni posebej navedena." Že sama izbira primerjave je dovolj zgovorna. Jaz pišem o nadzoru, Pravna mreža pa o varovanju. Izbira primerjave razkriva namen, da naj bi organi, ki so doslej imeli funkcijo nadzora, to hišo, ki ni zasebna, ampak javna, le še varovali, ne pa nadzirali. To samo potrjuje tezo iz moje kolumne, da novi zakon RTV spreminja v zaprt sistem, ki ne bo podvržen javnemu nadzoru.

Tudi sicer primerjava z varnostnikom ne zdrži. Varnostniku lahko na splošne rečete, da naj varuje hišo – to je to, kar določa novi zakon. Lahko pa mu tudi predpišete redne obhode in daste pooblastilo za vstop v spalnico (česar brez vašega izrecnega pooblastila ne sme). To je tisto, kar določa sedanji zakon in se z novim ukinja.

3. Ustavnost posega v mandate

Pravna mreža trdi, da je ta poseg dopusten, ker ga opravičuje javni interes. Prav to je bistveni problem novega zakona o RTV – ta javni interes, na katerega se sklicujejo vsi zagovorniki zakona, namreč nikjer ni dovolj jasno izražen in utemeljen, ali vsaj ne tako močno, da bi lahko opravičil arbitraren poseg zakonodajalca v obstoječe mandate. Predlog zakona se sklicuje na politično sestavo sveta, vendar imamo takšno že dolga desetletja in to ne more kar na lepem postati nujen razlog za poseg v mandate. Sklicuje se tudi na mednarodna poročila in na delovanje Janševe vlade. Te po javnih zagotovilih predstavnika predlagatelja, to je predsednika vlade, vsaj še naslednjih osem let ne bomo imeli, torej tudi to ne more (več) biti nujen razlog za poseg v mandate. Še najbolj resen razlog bi lahko bil, da bo uprava po novem sestavljena drugače, vendar so tudi za to v predlogu zakona zgolj splošne utemeljitve, in torej tudi te ne morejo predstavljati nujnega razloga za poseg v obstoječe mandate.

Še bolj bistveno pa je tole: vsi, ki se sklicujejo na javni interes in sorazmernost ukrepov v novem zakonu, pozabljajo na pomemben element ustavne presoje sorazmernosti, na katerem bi zakon dejansko moral pasti. To je vprašanje, ali bi bilo isti, sicer morda ustavno legitimen cilj, možno doseči s sredstvi, ki manj posegajo v obstoječa razmerja in pravice – v tem primeru v konkretne mandate.

Dejstvo je, da takšna, milejša sredstva prav gotovo obstajajo. Zakon bi na primer lahko določil zgolj novo sestavo sveta, potem pa svetu prepustil, da direktorja razreši, če bi ugotovil, da za to obstajajo s samim zakonom določeni razlogi. To bi bilo tudi edino logično – če naj bi novi svet zagotavljal politično avtonomijo, potem naj ta organ, avtonomno, sam ocenjuje in, če se tako odloči, tudi razrešuje direktorja – ne pa, da to politično počne parlamentarna večina že s samim zakonom.

In tudi če sprejmemo tezo, da je prenehanje mandata utemeljeno z drugačno sestavo nove uprave, ni nobene potrebe, da zakon že zdaj, z dnem uveljavitve, izrecno omeji pristojnosti sedanjega direktorja na raven vršilca dolžnosti. Veliko bolj v javnem interesu bi bilo, da bi RTV tudi v času do imenovanja nove uprave – kar se vedno lahko nepredvidljivo zavleče – imela vodstvo s polnimi pooblastili.

Odgovor Pravne mreže torej samo še dodatno potrjuje, da predlagani zakon ne bi mogel prestati ustavne presoje na politično nemotiviranem ustavnem sodišču. Odločanje o zakonu, če bo do njega prišlo, bo zato, vsaj zame, predvsem preizkus, ali takšno ustavno sodišče imamo.