Skladno z določbo 2. člena odloka so te zdravniške storitve naslednje :

1. storitve, na katere je pacient napoten s stopnjo nujnosti zelo hitro, vključno s predpisovanjem zdravil in medicinskih pripomočkov,
2. storitve ugotavljanja zdravstvenega stanja, ki jih pacient uveljavlja zaradi zahtev ali predpisov na drugih področjih ali pri drugih organih (pri zavarovalnicah, sodiščih, izdaja potrdil za voznike motornih vozil, storitve v zvezi z varstvom in zdravjem pri delu itd.),
3. storitve, potrebne za uveljavljanje pravic iz socialnih zavarovanj (starševsko varstvo, dolgotrajna oskrba, dodatek za nego in postrežbo, invalidnost, preostala delovna zmožnost itd.),
4. storitve v zvezi z napotitvijo pacientov na zdravljenje,
5. izdaja zdravniških potrdil,
6. storitve ugotavljanja začasne nemožnosti za delo in izdaja potrdil o upravičeni zadržanosti od dela,
7. storitve za vse ranljive skupine (invalidi, osebe s posebnimi potrebami, paliativni bolniki, vojni veterani, žrtve vojnega nasilja, psihiatrični bolniki, ki jim je odvzeta ali omejena svoboda gibanja),
8. zagotavljanje informacij o zdravstvenem stanju oskrbovancev v socialno varstvenih zavodih.

V 1. členu odloka je pojasnjeno, da so zgoraj navedene storitve take, da bi njihova opustitev, poleg storitev, ki so primeroma naštete v zakonu, ki ureja zdravniško službo, v kratkem času vodila v nepopravljivo hudo okvaro zdravja ali v smrt ali so potrebne za zagotavljanje zdravja ljudi in varnosti premoženja ali so nenadomestljiv pogoj za življenje in delo državljanov ali delo drugih organizacij.

Ne glede na to, kaj menimo o tem, da nekateri zdravniki_ce med stavko odklanjajo izvajanje storitev, ki ljudem otežujejo ali onemogočajo pridobivanje informacij in uveljavljanje zlasti delovnopravnih in socialnih pravic, pa je v zvezi z navedenim vladnim odlokom treba spomniti, da mora vsak podzakonski akt izvršilne veje oblasti imeti podlago v zakonu.

Pravico do stavke zdravnikov in njene omejitve urejajo trije zakoni: Zakon o stavki (UL RS, št. 23/91 et al., ZStk), Zakon o zdravstveni dejavnosti (UL RS, št. 23/05, ZZDej) in Zakon o zdravniški službi (UL RS št. 72/06 et al., ZZdrS), pri čemer je slednji v razmerju do prvih dveh specialnejši in pravico do stavke zdravnikov in omejitve te pravice ureja podrobneje kot prva dva.

Zakon o zdravniški službi, kot lex specialis, v 46. členu določa, da je zdravnik v času stavke dolžan izvajati tiste zdravniške storitve, katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivo hudo okvaro zdravja ali v smrt. To so zlasti:

• zdravljenje vročinskih stanj in infekcij;
• zdravljenje poškodb in zastrupitev;
• zdravljenje kroničnih bolezni, če bi njegova opustitev neposredno in v krajšem času povzročila poslabšanje zdravstvenega stanja, invalidnost, druge trajne okvare zdravja ali smrt;
• druge storitve nujne zdravniške pomoči;
• opravljanje prvih pregledov brez čakalne dobe najmanj v obsegu, ki potrjuje ali izključuje stanja v prejšnjih alineah (triažni pregledi);
• predpisovanje zdravil in medicinskih pripomočkov za zdravljenje stanj iz prejšnjih alinej (prvi odstavek 46. člena ZZdrS).

Zakon dopušča razširitev tudi na druge storitve, a mora iti tudi v primeru razširitve še vedno za storitve, “katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivo hudo okvaro zdravja ali v smrt”. Vlada RS zato zdravnikom lahko naloži dodatne obveznosti v času stavke, kot jih predvideva 1. točka prvega odstavka 2. člena odloka (storitve, na katere je pacient napoten s stopnjo nujnosti zelo hitro, vključno s predpisovanjem zdravil in medicinskih pripomočkov), saj te storitve predstavljajo zgolj razčlenitev 4. alineje prvega odstavka 46. člena ZZdrS.

Za ostale storitve, ki so zdravnikom naložene v 2. do 8. točki prvega odstavka 2. člena odloka, pa ni mogoče prepričljivo trditi, da predstavljajo zgolj razčlenitev 4. alineje 1. odstavka 46. člena ZZdrS oz. da gre za storitve, katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivo hudo okvaro zdravja ali v smrt, zato lahko, če se naslonimo na prakso Ustavnega sodišča RS, ocenimo, da takšna določitev uresničevanja pravice do stavke z odlokom nasprotuje načelu zakonitosti. "Iz drugega odstavka 15. člena Ustave izhaja, da je dovoljeno način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin predpisati le z zakonom. Še toliko bolj navedeno velja za omejevanje človekovih pravic." (22. točka U-I-132/21-25 z dne 2. 6. 2022)

Pri Pravni mreži za varstvo demokracije ugotavljamo, da opravljanje zdravniške službe v času stavke v zakonu ni primerno urejeno, saj ni ustreznega ravnovesja med pravico do stavke zdravnikov_ic in pravico do zdravja in tudi pravico do socialne varnosti ljudi, a upoštevaje načelo zakonitosti dodatnih obveznosti zdravnikom_cam ne sme nalagati Vlada z odloki, ampak zgolj Državni zbor z zakonom.

Izjemoma je Ustavno sodišče, ko je treba zaradi hitro spreminjajočih se okoliščin zelo hitro reagirati, dopustilo, da zakonodajalec predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega pravice nedoločenega števila posameznikov, prepusti izvršilni oblasti (vladi), a tudi v takem primeru mora zakonodajalec najprej v zakonu sam določiti dovolj natančna vsebinska merila, ki jih mora izvršilna oblast pri tem upoštevati.[1] Primer zdravniške stavke zelo verjetno ne predstavlja take izjemne situacije, ki je ne bi bilo mogoče dovolj hitro rešiti v okviru zakonodajnega postopka, zato pozivamo Vlado RS, da čimhitreje pripravi zakonske spremembe in jih po nujnem postopku vloži v Državni zbor, da se na ta način uredi ustrezno varovanje pravice do zdravja in pravice do socialne varnosti ljudi tudi v času zdravniške stavke.

***

[1] Odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-79/20.

***

Foto: Nik Erik Neubauer (Dnevnik)